Zdravljenje
Smo vodilni strokovnjaki za psihoterapijo izgorelosti
Raziskave so pokazale, da spreminjanje delovnih okoliščin in raznovrstna izobraževanja za preprečevanje izgorelosti (tehnike sproščanja, tehnike za obvladovanje stresa …) nimajo dolgoročnega učinka, če posameznik obenem ne prejema ustrezne psihoterapevtske pomoči. Tudi zdravila simptome le omilijo, ne odpravijo pa motnje.
Zato smo oblikovali pristope, ki so prilagojeni vzrokom in simptomom, s katerimi se srečujejo ljudje, ki izgorevajo ali pa so že izgoreli, pa tudi tisti, ki so delovno izčrpani. Izhajajo iz teoretičnih spoznanj o tej motnji in iz raziskovalnih spoznanj strokovnjakov Inštituta za razvoj človeških virov.
Sodelavci Inštituta za razvoj človeških virov, ki delujejo pod strokovnim vodstvom psihologinje in psihoterapevtke dr. Andreje Pšeničny, veljajo za vodilne strokovnjake za zdravljenje izgorelosti.
V več kot petnajstih letih delovanja na tem področju smo oblikovali učinkovit celostni psihoterapevtski pristop za zdravljenje izgorelosti, ki omogoča trajno odpravo te motnje, ki jo dosežemo z odstranitvijo njenih vzrokov. Uporabljamo psihoterapevtsko metodo, ki med drugim temelji na najnovejših spoznanjih nevroznanosti. Cilj je trajna regulacija delovanja stresne osi, torej zmanjševanje občutljivost na stresne okoliščine.
Ker tovrsten pristop ni namenjen zgolj odpravljanju posledic (simptomi, težave), se simptomi izgorevanja in izgorelosti po zaključku psihoterapevtskega procesa praviloma ne vračajo.
Psihoterapija
Oblika zdravljenja izgorelosti je odvisna od ciljev, ki si jih zastavimo. Tudi pri zdravljenju te motnje, tako kot velja za druge motnje, izbiramo med hitrimi in trajnimi rešitvami.
Hitra rešitev pomeni omilitev ali odpravo akutnih simptomov. Terapije, ki ponujajo hitre rešitve, so navadno usmerjene na zmanjševanje in odpravljanje akutnih simptomov, kot so izčrpanost, psihosomatske težave, depresivnost, panični napadi …
Akutne simptome pomagajo omiliti zdravila (navadno antidepresivi) v kombinaciji s kratkotrajno psihoterapijo, ki pomaga, da pride do razbremenitve trenutne stiske, vendar ne prispeva k spremembi posameznikovih osebnostnih značilnosti.
Zato kljub tem intervencijam sčasoma pride do novega cikla samoizčrpavanja in izgorevanja. Izkušnje kažejo, da kratkotrajni pristopi, resda hitro ublažijo težave, vendar se te čez čas neredko povrnejo in ponavljajo.
Če želimo izgorelost v resnici pozdraviti, torej ni dovolj, če zgolj odpravimo simptome, pač pa je treba odstraniti tudi njihove vzroke. Raziskave namreč kažejo, da je izgorelost povezana z nekaterimi značilnostmi osebnostne strukture.
Za spreminjanje tistih osebnostnih značilnosti, ki človeka ženejo v izgorevanje, za odpravo notranjih prisil, ki ga vodijo v deloholizem in perfekcionizem ter mu preprečujejo, da bi se s postavljanjem ustreznih meja zaščitil pred nalaganjem preštevilnih nalog in pretežkih bremen, pa je potrebna dolgotrajna psihoterapija.
Odpravljanje vzrokov – torej spreminjanje tveganih lastnosti – praviloma sčasoma prepreči nove zagone te motnje in tudi spremljajoči simptomi in motnje (depresivnost, anksioznost, panični napadi …) se ne vračajo več.
Psihoterapevtski proces je torej usmerjen na prepoznavanje in preoblikovanje vzrokov za izgorevanje. Spreminja odnos do sebe (labilno samopodobo s storilnostnim samovrednotenjem, notranje zapovedi in neustrezne meje) ter odnos z okoljem (pričakovanja, nerecipročnost odnosov).
Psihoterapija je seveda primerna tudi za kandidate za izgorevanje in za osebe na začetni stopnji izgorevanja, saj prispeva k ustrezni osebnostni rasti in spreminjanju tveganih osebnostnih značilnosti v varovalne.
Raziskave in praktično terapevtsko delo z izgorelimi kažejo, da do trajnega uspeha pomaga predvsem dolgotrajna razvojno analitična psihoterapija.
Zakaj je pri izgorevanju potrebna psihoterapija?
Izgorevanje je povezano s samopodobo, ki je ni mogoče spremeniti »z voljo«, s prijateljskimi pogovori ali s svetovanjem. Gre za temelje osebnosti, ki jih je mogoče spreminjati le v dolgotrajnem procesu, ki poteka ob pomoči strokovnjaka.
Dolgotrajni pristopi k zdravljenju izgorelosti so zato usmerjeni na:
- ustvarjanje pozitivne ter stabilne samopodobe in samovrednotenja, ki nista odvisna od dosežkov in pohval,
- zamenjavo prisilne motivacije (»moram«) z zavzetostjo in vztrajnostjo (»želim«, »hočem«),
- zamenjavo deloholizma z večjo učinkovitostjo in perfekcionizma z željo po odličnosti,
- zmanjševanje čustvene ranljivosti (manj strahov, tesnobe, depresivnih občutkov, manjša občutljivost na kritiko …),
- ustvarjanje večje čustvene stabilnosti (učinkovitejši mehanizmi za spoprijemanje s stresnimi situacijami),
- gradnjo čvrstejših in stabilnejših osebnostnih mej (zmožnost reči ne, sprejeti zavrnitev, se pogajati, biti bolj asertiven …),
- ustvarjanje in ohranjanje ustreznejših medosebnih odnosov,
- zmanjševanje odvisnosti od odzivov in odnosov,
- blaženje strahu pred zavrnitvijo in izgubo.
S spreminjanjem teh značilnosti se simptomi umirijo sami od sebe in se čez čas ne vračajo več. Spremembe v osebnosti sočasno pripeljejo do trajno ustreznejšega delovanja stresne osi (epigenetske spremembe), kar posledično pomeni tudi ustreznejše fiziološko odzivanje na stresne okoliščine.
Zdravila
Zdravila (antidepresivi, anksiolitiki) lahko pomagajo ublažiti simptome izgorevanja in izgorelosti, denimo depresivne in anksiozne znake. Neželeni učinek antidepresivov pa je lahko tudi zniževanje ravni kortizola, zato obstaja možnost, da se pri osebah, ki doživijo adrenalno izgorelost, nekateri simptomi začasno okrepijo ali pa vztrajajo dlje, kot bi sicer. Pri tistih, ki izgorevajo, je raven kartizola povišana, tako da tega neželenega učinka ni pričakovati. Strokovnjaki priporočajo jemanje najmanjših možnih odmerkov zdravil.
Ker zdravila vplivajo le na simptome, ne pa tudi na vzroke, izgorelosti ne morejo »pozdraviti«. Zato je prva izbira psihoterapevtsko zdravljenje.