Družbene okoliščine
Izgorelost postaja prevladujoča motnja
Za vsako družbeno obdobje so značilna posamezna duševna in telesna obolenja, ki so posledica neprimernih družbenih razmer in posameznikovih osebnostnih lastnosti. Podatki o razširjenosti kažejo, da postaja izgorelost prevladujoča duševna motnja našega časa. Zdi se, da izgorevanje in izgorelost tako s svojimi vzroki kot s simptomi zrcalita čas, v katerem živimo. Najbolj želene in družbeno sprejete osebnostne značilnosti so sočasno tudi posameznikov »program za samouničenje«.
Družbene okoliščine vplivajo na več načinov. Najprej so eden od vzrokov, saj prevladujoče oblike vzgoje, značilne za posamezno okolje, prek odnosa med starši in otroki ključno vplivajo na oblikovanje posameznikove osebnostne strukture in njegovih vrednot. Poleg tega lahko vplivajo kot sprožilec, in sicer prek ekonomskih in družbenih okoliščin.
V zadnjih desetletjih smo doživeli številne družbene spremembe. Ni več varnih poklicev in varnih delovnih mest. Obdobje tranzicije prinaša krizo vrednostnega sistema ter povečuje negotovost in strah za preživetje. Ljudje s tveganimi osebnostnimi značilnostmi za izgorevanje ta strah skušajo omiliti s kompulzivnim delom (deloholizem) in se pri tem izčrpavajo.
Družbene okoliščine vplivajo posredno (prek vzgoje in vrednot) ter neposredno (kot sprožilec izgorevanja). Med negativnimi povezavami je najmočnejša tista med izgorelostjo in potrebo po varnosti.
Manjša varnost delovnih mest
Dandanes ustanove, ki so nekoč človeku ponujale varnost, postajajo vse bolj negotove. Delo je dolga leta ponujalo občutek varnosti in možnost identifikacije, zdaj pa delovno življenje prežema negotovost. Sistem zaposlovanja, ki smo ga poznali prej in ki je nastal zaradi močnih družbenih in političnih pritiskov, je temeljil na standardizaciji vseh ključnih dimenzij: v zvezi z delovno pogodbo, delovnim krajem, delovnim časom … Samoumevno je postalo, da se delo opravlja na določenem kraju: v organizacijah, podjetjih, javnih ustanovah …
Ta standardizirani sistem polne zaposlenosti se spreminja s fleksibilizacijo omenjenih dimenzij. Meje med delom in nedelom se zabrisujejo, širijo se prožne oblike »podzaposlenosti« (prekarno delo, projektno delo …). Poleg tega je tehnologija omogočila, da je delo mogoče nadzirati in upravljati tudi posredno. Notranje podjetniške povezave je na večini področij mogoče vzpostaviti elektronsko in jih organizirati decentralizirano. Ta prostorska razpršitev se kaže v različnih oblikah: od rahljanja pravil navzočnosti na delovnem mestu ter novih mrežnih povezav oddelkov in delovnih ekip do občasnega/stalnega dela na domu.
Posledice so povsod enake. Povezanost med delovnimi in proizvodnimi procesi se vse bolj rahlja. Fleksibilizacije delovnega časa, torej prestopa od polnega delovnega časa k delovnim mestom s skrajšanim delovnim časom, ni mogoče opraviti dohodkovno nespremenjeno in nevtralno. Z delitvijo delovnega časa, katerega cilj je generalizacija podzaposlenosti, hodi z roko v roki tudi prerazporeditev dohodka, socialne varnosti, kariernih priložnosti, položaja v podjetju v smeri navzdol, torej v smislu kolektivnega padca. Politika delovnega časa je torej obenem politika ustvarjanja nove družbene negotovosti in neenakosti.
Večja individualizacija
Poleg vse večje delovne negotovosti izginja formalna institucija družine, ki je tudi dolgo zagotavljala varnost. Ločitve so postale nekaj običajnega, ljudje pogosteje menjujejo partnerje, tudi odločitev, kdaj ali sploh imeti otroke, je postala stvar posameznikove izbire. Spolne vloge niso več trdno zarisane, izbira življenjskega sloga je vse bolj prepuščena posamezniku. V industrijski dobi sta družina in delo človeku ponujala osnovno varnost – življenju sta dajala notranjo stabilnost. Zdaj sta družina in poklic izgubila del svoje nekdanje varnostne in zaščitne funkcije.
Pritiski čedalje bolj negotovega trga dela in negotovost v zasebnem življenju so še hujši, saj se mora posameznik, čeprav gre za družbeni pojav, z njimi spoprijemati predvsem sam. Živimo v tako imenovanem obdobju individualizacije, ki se je začelo že po drugi svetovni vojni. Ljudje so se začeli izločati iz tradicionalnih razrednih razmer, osvobodili so se vnaprejšnje določenosti življenja, življenjske možnosti so odprte, o njih pa se je treba odločati samostojno. Vsak mora sam zase sprejemati odločitve o izobraževanju, poklicu, delovnem mestu, kraju bivanja, zakonskem partnerju, številu otrok … z vsemi posledicami, ki jih to prinaša.
V individualizirani družbi se mora vsak posameznik naučiti, da sam sebe dojema kot središče delovanja. Svoje življenje, usmeritve, partnerstvo, cilje … mora načrtovati kot posameznik, kot posameznik pa mora tudi prepoznavati in razvijati svoje sposobnosti. Možnosti so bolj odprte, vendar individualizacija prinaša tudi nove strahove in skrbi.
Kriza vrednot
Obdobje tranzicije je pripeljalo tudi do krize vrednot. Nekdanji vrednostni sistem ne velja več; zdaj si mora vsak posameznik postaviti svoj osebni sistem vrednot in ga vsak dan sproti preverjati v stiku s spreminjajočim se družbenim okoljem.
Človek v obdobju socializacije ponotranji zapovedi in prepovedi neposrednega okolja ter cilje in vrednote širšega socialnega okolja. Iz tega gradimo svoj vrednostni sistem, ki je sam po sebi močan vir motivacije. »Če so razlike med zunanjim vrednostnim sistemom (denimo v podjetju) in notranjim vrednostnim sistemom zelo velike, sprožajo nenehne notranje napetosti.
Te razlike lahko pripeljejo do treh procesov: prilagajanja, prevzemanja vrednot okolja ali pa do njihovega zavračanja. Če so razlike prevelike in ni možna niti prilagoditev, notranja prisila deluje nenehno. Drugi vir napetosti je lahko tudi razlika med ponotranjenimi vrednotami in temeljnimi potrebami. Ta razlika je za posameznika že sama po sebi samouničevalna.
Obstajam le, če produciram
Dandanes je zelo pomembno to, koliko posameznik ustvari, koliko s tem zasluži. Vrednost ali ceno tistega, kar posameznik ustvari, postavlja okolje, trg. Posameznik s svojim produciranjem povečuje kapital drugega, ta pa mu v zameno daje sredstva za preživetje in najpomembnejše – priznanje, ki se kaže kot njegov socialni status in občutek socialne moči. Tega pa je možno ohraniti samo z vedno novimi produkti.
Človek, ki izgoreva, se na izčrpavanje svoje produkcijske energije seveda odzove s povečevanjem investicije – z večjo storilnostjo, z deloholizmom ali s kako drugo obliko večjega angažmaja. Občutek ujetosti – četudi je na videz iracionalen, saj vendar živimo v družbi, ki nam daje možnost številnih izbir – je povsem realen.
Priznan sem – torej obstajam samo, če proizvajam, če zadovoljujem potrebe drugega. Izgorelost v svoji končni obliki (adrenaIna izgorelost) posamezniku za dalj časa odvzame produkcijsko zmožnost, njegovo menjalno vrednost. Razumemo jo lahko tudi kot zadnji obrambni mehanizem nagona po preživetju, saj bi utegnila notranja prisila (podprta z družbenim priznanjem) pripeljati do dokončnega izčrpanja posameznikovih energetskih rezerv, torej do smrti.
Zavedati se je treba, da izgorevanja ni mogoče zaustaviti z enomesečnim bolniškim dopustom, usmeritvijo v razbremenilne dejavnosti, zdravili in s svetovanjem za vedenjske spremembe. Tudi sodelovanje z delodajalcem dolgoročno ne pomaga, saj s temi ukrepi ne spremenimo notranjih prisil, ki ženejo človeka v samouničevalno vedenje. Ustrezna pomoč je taka oblika psihoterapije, ki pomaga v tolikšni meri spremeniti osebnostne značilnosti, da zagotavljajo večjo notranjo trdnost in stabilnost ter da ne sprožajo več samoizčrpavanja kot obrambnega vedenja.
Svet, ki nas bega
Življenje med množico rivalskih vrednot, norm in življenjskih slogov, brez trdnega jamstva, da delamo prav, brez nekdanjih ustanov, ki so človeku ponujale varnost, je tvegano in ima visoko psihološko ceno. Zaradi procesa individualizacije se družbeni problemi, ki jih številni ljudje doživljajo podobno, sprevržejo v individualne probleme, preobrazijo se v duševne dispozicije: v osebno nezadostnost, občutke krivde, strahove, notranje konflikte. Tako nastane – precej protislovno – nova nepovezanost posameznika in družbe, nepovezanost krize in bolezni. Družbene krize se začnejo kazati kot individualne težave, njihova družbenost pa ni več zaznana ali pa je zaznana samo še zelo posredno.
Ljudje se s problemi spoprijemajo sami, razumejo jih kot osebne neuspehe in jih tako težje rešujejo – ali pa sploh ne. V svojih stiskah se počutijo osamljeni, čeprav gre tudi za družbene problematike, ki bi se jih morali lotevati s tega vidika.
Svet se spreminja hitreje, kot ga večina od nas utegne dohajati, kot se zmoremo miselno in fizično prilagajati novim vrednotam, življenjskim slogom ... Nekdanji varnosti in potrebi po njej se ne moremo odpovedati kar čez noč, zlasti ne brez vsaj nejasno vidnih obrisov alternativ, ki bi nam povrnile občutek nadzora nad svojim življenjem.