Izgorevanje poteka v treh stopnjah, ki se razlikujejo po številu in intenzivnosti simptomov:
1. stopnja izgorevanja – izčrpanost,
2. stopnja izgorevanja – ujetost,
3. stopnja izgorevanja – sindrom adrenalne izgorelosti (SAI).
Ključni simptom izgorevanja je deloholizem oziroma pretirano angažiranje. Kronična utrujenost in odpor do dela še ne pomenita izgorelosti, ampak sta najpogosteje simptoma delovne izčrpanosti, ki je normalna posledica pretiranih delovnih obremenitev. Kadar pa sta povezana z deloholizmom, navadno kažeta na to, da človek izgoreva, da je torej kandidat za izgorelost.
Izgorevanje prepoznamo po občutku kronične utrujenosti, ki ga kandidat za to motnjo presega s prisilno storilnostjo oziroma z deloholizmom.
Značilni sta tudi zmanjšana rezilientnost (prožnost, odpornost) in zanikanje slabega počutja.
Prva stopnja utegne trajati tudi do dvajset let.
Najznačilnejša simptoma sta deloholizem (in/ali pretirano čustveno angažiranje) in utrujenost.
· kronična utrujenost,
· bolečine,
· tahikardija,
· povišan krvni tlak,
· panični napadi,
· težave s prebavili,
· motnje spanja.
· tesnoba,
· razočaranje,
· frustriranost,
· nemoč,
· razdražljivost,
· depresivni občutki.
· duševna utrujenost,
· manjša prožnost in sposobnost prilagajanja spremembam.
· deloholizem,
· odmik od ljudi,
· zanikanje utrujenosti,
· zanikanje osebnih meja,
· prednost imajo potrebe drugih.
Občutek ujetosti spremlja velika izčrpanost, na katero se oseba pogosto odzove dejavno, z menjavo delovnega ali življenjskega okolja, vendar vanj prenaša stare notranje prisile in s tem tudi vzroke za nadaljnje izgorevanje
Značilni so še občutki krivde ter nihanje samopodobe med idealizacijo in razvrednotenjem. Narašča tako število znakov kot tudi njihova intenzivnost. Druga stopnja izgorevanja lahko traja tudi leto ali dve.
Najznačilnejša simptoma sta močan občutek ujetosti in nemoč, da bi kar koli spremenili.
· velika izčrpanost,
· bolečine,
· glavoboli,
· alergije,
· upadi energije (občasno zmanjšanje ravni kortizola).
· občutek ujetosti,
· odpor do dela,
· idealizacija,
· občutek krivde,
· jeza,
· samomorilne misli,
· želja po umiku.
· nihanje samopodobe,
· težave s spominom in koncentracijo.
· deloholizem,
· čustveni izbruhi,
· cinizem,
· grobost,
· odtujevanje od bližnjih,
· zanikanje svojih potreb,
· menjava delovnega mesta ali življenjskega okolja.
Tretja stopnja obsega stanje tik pred adrenalnim zlomom, ko so vsi simptomi na vrhuncu, in sam adrenalni zlom. Oseba pred zlomom se kljub izrazitim simptomom trudi, da bi bila še naprej videti dejavna, vendar se ne more več prilagajati spremembam okoliščin. To stanje lahko traja nekaj mesecev.
Za obdobje tik pred zlomom je značilno nihanje med deloholizmom in izčrpanostjo, ki ga spremlja občutek vse večje razvrednotenosti (depresivnost).
· upadanje energije,
· slabša imunska odpornost,
· nespečnost.
· močna tesnoba in strah,
· razočaranje,
· občutek odtujenosti,
· bes,
· sram,
· načrtovanje samomora.
· težave s spominom,
· izguba občutka za čas,
· izguba motivacije,
· izguba smisla,
· izguba občutka varnosti,
· oteženo odločanje,
· nezmožnost prilagajanja spremembam.
· negativizem,
· izbruhi besa in joka,
· prekinitev stikov,
· nihanje med deloholizmom in izčrpanim mirovanjem.
To je zadnja stopnja procesa izgorevanja, ko se zaradi funkcionalne blokade hipotalamusno-hipofizno-adrenalne osi (os HHA) v telesu zmanjša izločanje kortizola. Zato govorimo o sindromu izgorelosti osi HHA oziroma o adrenalni izgorelosti. Adrenalni zlom pomeni domala popolno izgubo energije, velik psihofizični in nevrološki zlom (blokada HHA-osi), ki pogosto pripelje do hospitalizacije v psihiatrični ustanovi,
Adrenalni zlom pomeni veliko in dolgotrajno izgubo energije.
· upadanje energije,
· slabša imunska odpornost,
· nespečnost,
· upad ravni kortizola.
· močna tesnoba in strah,
· razočaranje,
· občutek odtujenosti,
· globoka depresivnost,
· bes,
· sram,
· načrtovanje samomora.
· težave s spominom,
· izguba občutka za čas,
· izguba motivacije,
· izguba smisla,
· izguba občutka varnosti,
· oteženo odločanje,
· nezmožnost prilagajanja spremembam.
· negativizem,
· izbruhi besa in joka,
· prekinitev stikov,
· nihanje med deloholizmom in izčrpanim mirovanjem.
Adrenalni zlom se pogosto kaže z depresivnimi in/ali anksioznimi simptomi, lahko pa tudi z resnimi telesnimi boleznimi. Za to fazo sta značilna razočaranje in občutek razvrednotenosti.
Stanje adrenalnega zloma navadno traja od nekaj tednov do treh mesecev. Simptomi se utegnejo še nekaj let periodično vračati, praviloma ob večjih obremenitvah. Obdobje odpravljanja posledic adrenalnega zloma lahko traja več mesecev.
V prvih dneh po zlomu se simptomi povrnejo že ob najmanjši telesni ali čustveni obremenitvi. Najprej se kažejo kot nenadni upadi energije, ki jim sledijo še vsi drugi simptomi.
Pozneje so ti simptomi redkejši; navadno nastopijo ob stiku z obremenilno situacijo, ki je bila sprožilni dejavnik pri adrenalnem zlomu (podobno kot pri posttravmatski stresni motnji).
Značilen je tudi izrazit odpor do prejšnjih življenjskih in delovnih situacij. Včasih, vendar dokaj redko, so posledice adrenalnega zloma trajne in pripeljejo do invalidske upokojitve. Razlog je lahko trajen velik upad delovnih sposobnosti zaradi kroničnega pomanjkanja kortizola, ovirano ali onemogočeno vzpostavljanje psihofizičnega ravnovesja ali pa kronična huda depresija.