Proces izgorevanja

Za ljudi, ki izgorevajo, je značilno nihanje samopodobe, ki je odvisno od občutka uspešnosti/neuspešnosti

Človek z labilnim samovrednotenjem, ki je odvisno od pohval, od sebe nenehno pričakuje samo uspehe, po možnosti naj bi bil vsak še večji od prejšnjega, od drugih pa brezpogojno sprejetost. Posledično se ves čas žene onkraj vseh meja. Če njegov uspeh ni popoln (perfekcionizem), če se mu zdi, da so drugi z njim nezadovoljni, se začne predstava o sebi rušiti – tedaj nastopijo enaki tesnobni občutki kot v otroštvu. Da bi se ubranil teh neprijetnih občutkov, se začne vesti deloholično; prizadeva si za nov dosežek, čeprav s tem izčrpava svoje zaloge energije. Ko mu zaradi izgorevanja začne primanjkovati energije, se samopodoba vse bolj ruši, trud, da bi jo ohranjal, pa se stopnjuje vse do končnega zloma – adrenalne izgorelosti.

Za nenehne visoke dosežke potrebujemo tudi ogromne količine energijo, ki si jo zagotavljamo s tem, da se »spravljamo pod pritisk«. Občutek pritiska vzbudi povišana raven kortizola in adrenalina, ki nas oskrbita z dodatno energijo. To je razlog, da opravljeni nalogi največkrat sledi močno poslabšanje počutja, saj se raven teh hormonov normalizira. Zato tudi pravimo, da tak človek živi na »lastnem dopingu«. 

Dolgotrajna povišana raven kortizola (izgorevanje) lahko naposled pripelje do izčrpanosti osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza in do njene blokade, torej do adrenalne izgorelosti.

 

Ko se zunanje sprožilne situacije pokrijejo z notranjo ranljivostjo (tvegane osebnostne značilnosti), se vzbudijo strahovi (tesnoba) in samovrednotenje zaniha. To vzbudi notranje prisile (nuja po ohranitvi samovrednotenja), zaradi katerih se sprožijo destruktivni obrambni mehanizmi: rušenje lastnih meja, perfekcionizem in kompulzivno pretirano angažiranje, denimo deloholizem, to pa požene proces izgorevanja.

 

 

Štiri oblike prisilne motivacije

Notranje prisile se kažejo kot štiri vrste kompulzivne oziroma prisilne, introjektne motivacije, ki sprožijo neustrezno obrambno vedenje in s tem proces izgorevanja.

Strah pred kritiko

Osebe, ki jih vodi strah pred kritiko (strah pred razvrednotenjem), so najpogosteje jezne ali razočarane zaradi prevelikih zahtev nadrejenih in/ali okolice, pomanjkanja vpliva (zlasti pri sprejemanju odločitev), neustreznega vrednotenja, časovnih pritiskov in konfliktov s sodelavci. Poleg utrujenosti navajajo le malo simptomov, največkrat tesnobo in menjavo depresivnih občutkov z agresivnostjo, ki je posledica prepričanja, da »jim pripada več«.

 

Za terapijo se odločijo zaradi neuspeha, pomembne zavrnitve, izgube statusa (družbeni, službeni, finančni …) ali odnosa. Pričakujejo čim hitrejšo vrnitev v prejšnji delovni ritem, s čimer bodo dokazali, da »ni z njimi nič narobe«. Samopodoba, ki jo kažejo navzven, je izrazito visoka (previsoka); opisujejo se kot uspešne, izjemne, posebne, kot osebe, ki zmorejo vse, za neuspeh pa navadno krivijo druge ali okoliščine. Od drugih pričakujejo, da jih brezpogojno (nekritično) sprejemajo »take, kot so«.

Nadzor nad drugimi vzpostavljajo ob pomoči hvaljenja ali razvrednotenja. Taka motivacija vodi v deloholizem zaradi notranje prisile, ki jih žene k temu, da morajo biti njihovi dosežki popolni in izjemni, saj »od sebe pričakujem, da zmorem najbolje in največ, biti moram popoln«. Vsebina takega storilnostnega samovrednotenja je: dober sem samo, če sem deležen pohval za izjemen dosežek. Z deloholizmom skušajo vzdrževati občutek vsemogočnosti (lažni self) in se izogniti razvrednotenju. Pretirana dejavnost služi tudi za polnjenje, hranjenje notranje praznine s pohvalo in z »iskanjem smisla«. Delo jim omogoča, da druge ljudi upravljajo tako, da služijo njihovim potrebam, ti pa s pohvalo podpirajo njihovo veličastno samopodobo. 

Pohvala jim daje le kratkotrajno zadovoljstvo, njeno odsotnost pa doživijo kot kritiko, ki pomeni razvrednotenje; to v njih sproži jezo in dodatno povečanje dejavnosti.

Taka notranja prisilna motivacija izhaja iz jasnih, vendar pretiranih pričakovanj (in podpore) staršev, da bo otrok dosegal izjemne dosežke; posledično otrok ob vsakem neuspehu doživlja razvrednotenje (nestvarno in pretrdo soočenje s stvarnostjo). Otrok tako vsakič znova dobi sporočilo »kadar zadovoljiš moja pričakovanja, si najboljši, sicer si ničvreden«, ki vanj (kot obvezujoč ego ideal) vgradi zahtevo po izjemnosti in popolnosti.

Ljubezen staršev je pogojevana, otroka sprejemajo le, kadar doseže nekaj izjemnega, s čimer zadovolji (upraviči) njihova pričakovanja, sicer pokažejo jezo ali zaničevanje. Odnos s starši tako ostaja na ravni zadovoljevanja potreb. Taki starši otroka pogosto uporabljajo za lastno narcistično potrjevanje (»očkove hčerkice«, »mamini sinčki«).

Pred ločitveno tesnobo (ker nisem najboljši, bom razvrednoten, zapuščen) se branijo z razcepom. Potreba po vzdrževanju veličastne lažne zunanje predstave o sebi (zadovolji jo pohvala) vodi v povečevanje delovnega vložka. Ko se začnejo zaradi utrujenosti dosežki zmanjševati in pohvale izostajati, to vzbudi občutke razvrednotenja, ki jih oseba skuša ublažiti s pretiranim delovanjem (deloholizem) ali z razvrednotenjem dotlej idealizirane osebe. Skrb za drugega tako služi zgolj potrjevanju svoje vsemogočnosti.

Tako delovanje opazimo pri visoko funkcionalnih osebah, ki se spopadajo z narcistično osebnostno motnjo.

Strah pred zavrnitvijo in izgubo

Osebe, ki jih vodi strah pred zavrnitvijo in izgubo, se pritožujejo zaradi anksioznosti, depresivnih znakov, izgube motivacije ter vrste drugih simptomov. Do tega pride zaradi nejasnih oziroma nekonsistentnih pričakovanj ali konfliktnih vlog, pomanjkanja povratnih informacij in pomanjkanja socialne podpore, pa tudi zato, ker »drugi ne opazijo, koliko sem naredil zanje«.

Za terapijo se največkrat odločijo, ker so se znašli pred odločitvami ali ker so se spremenile okoliščine (denimo zamenjava vodstva), zlasti ob izgubi ali grožnji izgube odnosa (denimo konflikt z nadrejenim). Pričakujejo, da jih bo terapija naučila, kako obvladovati okolje, izražajo številne reparacijske zahteve, njihova zunanja samopodoba je nizka, opisujejo pa se kot empatične, skrbne in altruistične osebe.

Njihova notranja prisila jim pravi, da morajo zadovoljiti druge(ga). Njihovo storilnostno samovrednotenje jim pravi, da niso slabi le, če so drugi zadovoljni z njimi ali z njihovim delom (če se počutim slab, hitro ugotovim, kaj moram narediti, da bom spet dober). S pretiranim angažiranjem se skušajo izogniti temu, da bi jih drugi zapustili (če bo drugi razočaran nad mano, me bo zapustil), pa tudi grozeči samostojnosti (drugi odločajo o tem, kaj je potrebno), zato druge nadzirajo (skušajo jih zadržati v odvisnosti tako, da so zanje »nepogrešljivi«). Kot razlog navajajo, da drugi od njih pričakujejo, da bodo poskrbeli zanje, jim »služili« (navidezna mazohistična pozicija). Pretirana dejavnost služi odpravljanju notranje praznine z ohranjanjem in polnjenjem vsebine odnosa oziroma s »skrbjo za druge« (namesto sebe, ki sem slab, v odnos z drugim vlagam svoj angažma zanj). Za drugega skrbijo zato, ker želijo, da bi drugi skrbel zanje. Pohvala jim omogoči zgolj kratkotrajno zadovoljstvo, motivacijo pa ohranjajo tudi brez nje. Kritiko doživijo kot grožnjo z zapuščanjem (potrditev negativne samopodobe), zato povečajo delovno investicijo.

Taka prisilna motivacija se oblikuje skozi nejasna ali nekonsistentna pričakovanja in zahteve staršev ob sočasnem pretiranem hvaljenju/grajanju za enako dejavnost. Tovrstno ravnanje otroku sporoča: samo jaz lahko presojam o tem, koliko si vreden; samo če uganeš moja pričakovanja, nisi slab. To vanj vgradi altruizem in samožrtvovanje kot ego ideal (»bila sem mamin daljinec, stala sem ob televiziji in preklapljala programe v skladu z njenimi željami«). Ljubezen staršev je pogojevana, otrok je sprejet, če dejavno skrbi za njihove (nekonsistentne in neizražene) čustvene potrebe, v nasprotnem primeru so nesrečni ali jezni, kar v otroku vzbuja močne občutke ambivalence in neustreznosti oziroma lahko pripelje do zamenjave vloge roditelj-otrok. Objektni odnos je na ravni zadovoljevanja potreb. Otrok mora dejavno skrbeti za (čustvene) potrebe svojih staršev. Pred separacijsko tesnobo (ker sem slab, ne bom zapuščen samo v primeru, da zadovoljim potrebe drugega) se branijo z razcepom. Zlivanje z idealiziranim drugim (denimo s šefom) pripelje do povečanja delovnega vložka. Razočaranje zaradi nestvarnih pričakovanj (da bo drugi skrbel zanje) sproži željo po zapuščanju, ta pa strah pred zapuščanjem oziroma ambivalenco, ki ga premagujejo z nadkompenziranim deloholičnim angažiranjem – s pretirano investicijo. Svoje notranje prisile pripišejo drugim (od mene pričakujejo …). Skrb za drugega je namenjena temu, da skoznjo nad drugim vzpostavijo nadzor, ki naj bi preprečil, da bi jih drugi zapustil.

Opis je podoben visoko funkcionalnim osebam, ki se spoprijemajo z borderline (globoko odvisno) osebnostno motnjo aktivno odvisnega tipa.

.

Strah pred bližino

Osebe, ki se pretirano bojijo bližine, navadno poročajo o različnih somatizacijah, jezi ali izgubi zanimanja (distanciranje) in depersonalizaciji z anksioznostjo (izgubljanje »občutka sebe«). Do tega pride zaradi zahtevnosti klientov ali okolice, pomanjkanja povratnih informacij, izgube nadzora, nezadostne samostojnosti in/ali neustrezne komunikacije. Za terapijo se največkrat odločijo, ko se znajdejo v okoliščinah, ki od njih zahtevajo večje čustveno vključevanje ali prepoznavanje čustvenega odzivanja, želijo pa si, da bi se znali bolje braniti pred drugimi ter da bi bolje razumeli odzive in pričakovanja okolja.

Njihova zunanja podoba je nizka, opisujejo se kot samostojne in odgovorne osebe, ki svojo pripadnost izražajo z delom. Od drugih pričakujejo, da bodo upoštevali njihove krhke meje. Nadzor nad drugimi vzpostavljajo s skrbjo na eksistenčnih področjih (denimo družinske finance). Njihova notranja prisila je, da delo zanje pomeni obstoj. Vsebina storilnostnega samovrednotenja je: sem, dokler delam. Deloholizem služi temu, da se izognejo občutku izgube sebe (ne-obstoju) ali izgubi stika z okolico. Poleg tega z delom potrjujejo svojo samozadostnost (varen sem samo, kadar delam). Posebnega razloga zanj ne navajajo – menijo, da je to, da je treba delati, nekaj samoumevnega.

Pretirana dejavnost služi potrjevanju svojega obstoja in vzdrževanju razdalje do sveta prek vzpostavljanje nadzora, nadomeščanja odnosa in občutka »psevdosamostojnosti« (če v odnos z drugimi vložim delo, s tem ohranjam odnos). Na videz so neodvisni od dosežkov, pohvala v njih ne vzbudi kakega posebnega zadovoljstva. Tudi na kritiko so razmeroma neodzivni, če pa jo doživijo kot grožnjo z izolacijo, povečajo delovno investicijo ali pa se branijo z intelektualizacijo oziroma negacijo.

Taka notranja prisila se oblikuje, če starši otroka kot osebe sploh ne opazijo ali pa pričakujejo, da ne bo imel lastnih potreb oziroma da se bo brezpogojno prilagodil njihovim zahtevam (rušijo njegove meje). Njihova osnovna zahteva je »ne moti nas« (od nas ničesar ne zahtevaj). Na otroka se ne odzivajo ali pa se nanj odzivajo pretežno negativno. S tem mu sporočajo: poskrbi, da se mi ne bo treba ukvarjati s tabo, tvojih potreb in občutkov ni. Tako se v otroka vgradi samozadostnost kot ego ideal. Zavračajoči, hladni, distancirani, obenem pa s svojimi potrebami zelo vdirajoči starši z otrokom vzpostavljajo stik predvsem prek funkcionalnega oskrbovanja, prilagojenega njim samim. Pogosto je bila simbioza prekinjena že zgodaj ali pa ustreznega objekta sploh ni bilo (zgodnje sirote). Objektni odnos je tako na ravni parcialnega objekta. Starševsko neempatično »oskrbovanje« otroka nauči, da je stik možen (samo) prek »delovanja«, njihovo vdiranje pa, da bližina ogroža. Pred dezintegracijsko tesnobo (brez dela ne obstajam) se branijo z razcepom. Grožnji bližine in strahu pred izolacijo sledi večja delovna investicija, ki lahko pripelje do strahu pred preplavljanjem in izgubo sebe, čemur sledita distanciranje in vnovičen strah pred izolacijo, zatem pa nova nadkompenzirana (deloholična) delovna investicija. Skrb za drugega pomeni vzpostavitev in ohranjanje stika z drugim, vendar brez bližine in intimnosti, navadno v obliki enote gospodar-suženj (glej tabele 32–34).

Opis je podoben visoko funkcionalnim osebam, ki se spoprijemajo s shizoidno osebnostno motnjo.

Strah pred samouveljavljanjem, tekmovalnostjo

Osebe, ki se bojijo uveljavljati drugače kot s pridnostjo, največkrat poročajo o anksioznosti in depresivnih znakih, razočaranju (»čeprav me hvalijo, ne napredujem«) ter o psihosomatskih težavah, ki so posledica preobremenjenosti, neustreznega priznanja in povračila, pomanjkanja vpliva na okoliščine ter konfliktov s sodelavci/nadrejenimi. V terapijo pridejo, ker se borijo z občutki razočaranja in prikrajšanosti, neredko so tesnobni ali depresivni. Izražajo reparacijske zahteve (»bolj si zaslužim nagrado …«), vendar se za to, kar si želijo, ne borijo.

Od drugih pričakujejo, da bodo prepoznali njihov trud in jih ustrezno nagradili, nadzor nad njimi pa vzpostavljajo z avtoritarno hierarhijo ali v obliki pomoči tekmecu. V terapijo se vključijo, če se znajdejo v tekmovalni situaciji, ki ji niso kos – ali pa zato, ker so se okoliščine dela ali življenja pomembno spremenile. Pričakujejo, da se bodo naučili reči ne in se bolje uveljavljali. Njihova samopodoba je razmeroma stabilna, opisujejo se kot pridne in disciplinirane osebe, ki spoštujejo red. Taka notranja prisila – krivda – jim ne dovoli počitka, dokler delo ni opravljeno: potruditi se moram bolj kot drugi, hočem biti popoln. Vsebina storilnostnega samovrednotenja je: sem delaven (priden) človek.

Deloholizem je namenjen uveljavljanju brez občutka krivde (»če bi se bolj potrudil, bi zmogel«), kot razlog zanj pa navajajo odgovornost do dela. Nadkompezirana dejavnost služi uveljavljanju, tekmovanju in primerjanju brez občutkov krivde: če se pri delu potrudim bolj kot drugi, me bodo upoštevali bolj kot druge (prekosim tekmeca). Pohvala jih dolgotrajno motivira k večji delovni investiciji. Kritika se pokrije s prezahtevnim in kaznujočim nadjazom, zato spodbudi večjo delovno investicijo. Gre za točne, zanesljive ljudi, ki pa se togo držijo pravil in meja ter težko prenašajo spremembe in razlike.

Ta notranja prisila je posledica jasnih starševskih pričakovanj, da mora otrok potlačiti sleherno agresivnost, tudi konstruktivno uveljavljanje. Togi, avtoritarni in avtokratski starši (samostojnost enačijo z odporom) zahtevajo ubogljivost, pridnost, red, delavnost; otroka pohvalijo le redko ali pa sploh nikoli. S tem mu sporočajo, da sme izstopati samo s pridnostjo; pridnost in ubogljivost postaneta obvezujoč ego ideal. Temeljna vrednota v družini je delo. Počitek je dovoljen šele, ko je vse delo (učenje) opravljeno, jeza je močno tabuizirana, pogosto je tudi primerjanje z »boljšimi« (»nikdar nisem prvi, najboljši«).

Zaradi strahu pred kaznijo (čutim krivdo, ker se želim uveljaviti) oseba potlačuje potrebo po uveljavljanju in tekmovalnosti. Ker zaradi občutkov krivde ne zmore zahtevati ustrezne nagrade, je razočarana in jezna, ker njen izredni trud ni opažen. Te občutke potlači in preusmeri v pretirano delovno investicijo (deloholizem). Krivdo za to, da ni deležna povračila, pripiše sebi – temu, da se ni dovolj potrudila (agresijo obrne proti sebi). S skrbjo za tekmeca preseže svoje rivalitetne občutke.

Opis je podoben visoko funkcionalnim osebam, ki se spoprijemajo z obsesivno kompulzivno osebnostno motnjo.