Oblikovanje storilnostnega samovrednotenja

Objektni odnos (odnos med otrokom in pomembno osebo – objektom, navadno roditeljem) s svojimi zmožnostmi, značilnostmi in potrebami oblikujeta oba, otrok in roditelj, pri čemer je otrok zaradi svojih omejenih zmožnosti, izkušenj in znanja odvisen od odraslega.

Primerna zadovoljitev otrokovih potreb, ki je nujna za zdrav osebnostni in čustveni razvoj, je v zgodnjem otroštvu v precejšnji meri odvisna tudi od tega, v kolikšni meri zmorejo starši prepoznati te potrebe in se nanje tudi ustrezno odzivati. Na to pomembno vplivajo osebnostne značilnosti staršev, v določeni meri pa tudi družbenoekonomske okoliščine, ki vplivajo na življenje staršev in otroka. Na eni strani so to produkcijski procesi, ki zaradi eksistenčnih zahtev prispevajo k temu, da otrok prva leta življenja preživi v ustrezni, varni in mirni bližini staršev – ali pa v nenehni odsotnosti enega ali obeh. Produkcijski odnosi vplivajo tudi na to, katere osebnostne značilnosti so v otrokovem okolju bolj ali manj zaželene in »uspešne«. Te se nato vgradijo v socializacijske obrazce, prevladujoče v tem okolju, ki tudi vplivajo na to, v kolikšni meri in kako se starši odzivajo na otrokove razvojne potrebe.

Okolje vpliva tudi s svojim vrednostnim sistemom – tako na starše kot neposredno na otroka. V okoljih, v katerih je delavnost močna pozitivna vrednota, se ta prenaša tudi med generacijami – kot vrednota ali kot vsebina zahtev in pričakovanj.

Posledično je odnos med otrokom in starši usmerjen na upoštevanje otrokovih razvojnih potreb ali pa predvsem na zadovoljevanje potreb staršev. Prvi se kaže kot brezpogojna ljubezen, drugi kot pogojevana ljubezen. Odnos, ki temelji na brezpogojni ljubezni, zagotavlja stalnost in konsistentnost odnosa, bližino, sprejemanje, toplino in spoštovanje. V takem odnosu prevladujejo spodbujanje, zmerne frustracije in stvarna pričakovanja, skladna z otrokovimi zmožnostmi. Govorimo o varnem stilu navezanosti. Če pa skozi objektni odnos zadovoljujejo svoje potrebe predvsem starši, v njem otrok doživlja nestalnost in nekonsistentnost, razdaljo, zavračanje in hlad. V takem odnosu prevladujejo pretirane zahteve/odsotnost zahtev, močne frustracije in nestvarna pričakovanja. Oblikuje se eden od ne-varnih stilov navezanosti.

Odnos, ki temelji na brezpogojni ljubezni, v procesu separacije in individuacije podpira samostojnost (avtonomnost), medtem ko starši, ki sledijo predvsem svojim potrebam, zavračajo otrokovo samostojno dejavnost in njegove pristne potrebe ter podpirajo odvisnost.

Odnos, ki omogoča ustrezno zadovoljevanje otrokovih razvojnih potreb in podpira njegovo avtonomnost, otroku pomaga čustveno dozoreti ter oblikovati čvrsto in stabilno osebnostno organizacijo, v nasprotnem primeru pa se lahko oblikuje nevrotična osebnostna organizacija ali mejna osebnostna organizacija. Del čvrste in stabilne osebnostne organizacije sta tudi pozitivno in stabilno samovrednotenje ter ustrezen kontrolni mehanizem (nadjaz); delavnost je vrednota v okviru ego ideala. Pri tej osebnostni strukturi prevladuje avtonomna motivacija, ki izhaja iz pristnih potreb.

Pri nevrotični osebnostni organizaciji je samopodoba resda razmeroma stabilna, vendar je delovanje pod odločilnim vplivom krutega in kaznujočega nadjaza. Tudi v tem primeru delavnost kot zahteva ali pričakovanje postane del ego ideala, ki pa je obvezujoč, kar pomeni, da kaznujoči nadjaz osebo preplavlja s tesnobo in z občutki krivde vsakič, ko se ne vede v skladu z njim. Pri tej osebnostni strukturi prevladuje konflikt med avtonomno in introjektno motivacijo; občutki tesnobe in občutki krivde nastopijo skupaj z zbujanjem pristne potrebe.

Pri mejni osebnostni organizaciji pa je samopodoba bodisi labilna bodisi negativna. Kadar je self (predstava o sebi) razcepljen na omnipotentni lažni self in razvrednoteni pristni self, se ponotranjena (introjektna) zahteva po delavnosti oblikuje kot storilnostno pogojeno samovrednotenje, ki pomaga ohranjati vsemogočno predstavo lažnega selfa. Samovrednotenje je v tem primeru labilno in odvisno od dosežkov. Tudi kadar pride do razcepa v osebnostni strukturi (ego), se zahteva po delavnosti ponotranji kot preganjajoči introjekt – storilnostno pogojeno samovrednotenje. Če je samovrednotenje negativno, predstava o drugem (objekt) pa idealizirana, ima taka oseba občutek, da jo (idealni) objekt potrebuje samo zaradi njene delavnosti – in da je ne bo zapustil, dokler bo dovolj trdo delala. Kadar pa sta negativni obe predstavi (o sebi in o drugem), taki osebi ponotranjena zahteva po delavnosti sporoča, da ji zgolj delo omogoča nekakšen stik z okoljem. V vseh teh primerih prevladuje introjektna motivacija.

Vir: Andreja Pšeničny, Recipročni model izgorelosti, doktorska naloga.