Tvegane osebnostne značilnosti

Stabilna pozitivna samopodoba se ohranja ne glede na zunanje okoliščine, medtem ko pri labilni samopodobi samovrednotenje niha v skladu z zunanjimi odzivi.

Če otrok vrednotenje na osnovi zunanjih potrditev vgradi v svojo samopodobo, to lahko pripelje do njenega razcepa na »pristno notranjo podobo«, ki jo doživlja kot »prezahtevno in brez vrednosti«, ter »lažno zunanjo podobo«, ki je »vsemogočna in popolna«.

Tak človek za ohranjanje zunanje podobe (»pročelje«) potrebuje zunanja priznanja. Do pohvale skuša priti tako, da zadovoljuje potrebe drugih enako, kot si je zagotavljal ljubezen staršev.

Tako se torej oblikuje labilna samopodoba, ki je odvisna od samovrednotenja na osnovi dosežkov. Kaže se kot občutek notranje prisile, kratkotrajno zadovoljstvo ob uspehu in sram ob neuspehu. Prilagoditvene veščine so slabe, raven samokritičnosti pa visoka. Nenehno je prisoten občutek starševskega neodobravanja, ki ga spremlja zamera do staršev.

Značilna je tudi velika čustvena ranljivost, ki je povezana z negativnimi občutki do drugih, kajti velika čustvena ranljivost pomeni tudi več bolečih izkušenj. Ker tak človek vse življenje nezavedno išče brezpogojno ljubezen, za katero je bil v otroštvu prikrajšan, je zagotovo pogosto razočaran.

Vidimo se take, kot so nas videli naši starši.

Otrok tisto, zaradi česar je bil najpogosteje pohvaljen (sprejet) ali grajan (zavrnjen) kot oseba, ponotranji kot merilo svoje vrednosti. V družinah, v katerih starši vzgajajo s pogojevano ljubeznijo in v katerih je delavnost merilo vrednosti, otroci pogosto dobijo pohvale in ljubezen predvsem za delovne dosežke, ob neuspehu pa so starši razočarani nad njimi in jih s kritiko razvrednotijo. 

Zato tak človek tudi sebe vrednoti na osnovi odzivov na svoje dosežke. Oblikuje torej storilnostno pogojeno samovrednotenje, njegova samopodoba pa niha med idealiziranim zunanjim pročeljem in razvrednoteno pristno notranjo samopodobo – odvisno od tega, ali je bil za svoje delovne rezultate deležen pohvale ali kritike. 

Labilno samopodobo, odvisno od storilnostnega samovrednotenja, skuša ohraniti idealizirano s prisilno delavnostjo, z deloholizmom, vendar utegne že najmanjša kritika izničiti še tako velik dosežek. Tudi odsotnost zunanje pohvale ali celo slehernega odziva lahko sproži tesnobo oziroma razvrednotenje samopodobe, ne glede na to, kako uspešno je bila opravljena naloga. Še več, ponotranjene prisile lahko celo izničijo zunanjo pohvalo. 

Otrok, ki je moral za naklonjenost staršev zadovoljevati njihove potrebe, ne more oblikovati jasnih in trdnih meja med sabo in drugimi. Zato tudi kot odrasli težko razlikuje med svojimi ter tujimi potrebami in občutki. Pogosto rečejo: »Drugi (nadrejeni, domači …) od mene pričakujejo, da bom poskrbel za vse.« Poleg tega težko prepoznavajo in postavljajo meje drugim in tudi samim sebi, kar se kaže kot deloholizem (ne prepoznajo meje svoje utrujenosti) in/ali perfekcionizem (ne sprejmejo možnosti, da lahko naredijo napako). S tem je povezan tudi pretiran občutek odgovornosti in krivde (prevzemajo odgovornost tudi takrat, ko so objektivno brez vpliva). O sebi pravijo, da ne znajo reči ne. Opravičujejo se, da jih je strah jeze ali zavrnitve (»Ne želim se prepirati …«) – ali pa tako, da želijo ustreči drugemu, kar se navzven kaže kot ustrežljivost ali celo podredljivost. S tem sočasno (nezavedno) ohranjajo predstavo, da so vsemogočni, čeprav se želijo predvsem izogniti občutkom neustreznosti in nevrednosti.

Deloholizem in perfekcionizem izhajata iz občutka vsemogočnosti. To pomeni, da imamo občutek, da za nas ne veljajo nobene realne meje in da je naša moč ali sposobnost neomejena.

(Pre)občutljivost na kritiko se kaže kot nenehno iskanje potrditve in perfekcionizem. Zdi se, kot da tem kandidatom za izgorelost pri vrednotenju sebe in drugih manjka »srednja vrednost« oziroma jo dojemajo kot nezadostno. Samo če so oni ali njihovi izdelki izjemni, popolni (perfekcionizem!), se vidijo kot dovolj dobre, sicer pa se doživljajo kot ničvredne.

Celo predlog za izboljšanje doživijo kot osebni napad in razvrednotenje, saj za ohranjanje občutka lastne vrednosti potrebujejo nenehna priznanja. To pomeni, da izrazito samokritični ljudje v resnici ne zaupajo vase, saj svojo vrednost enačijo s svojimi dosežki, vsako napako in kritiko pa občutijo kot osebno razvrednotenje. Da bi se izognili temu občutku, skušajo vse narediti popolno.

(Pre)občutljivost na zavrnitve se pri teh ljudeh kaže kot nezmožnost reči »ne« in nezmožnost sprejetja zavrnitve. Izhaja iz strahu, da jih bodo ljudje zapustili, če ne bodo izpolnjevali njihovih pričakovanj ali če bi prišlo do konflikta, zato bi lahko dejali, da so odvisni od odnosov. Nenehno iščejo priznanja in odobravanje, saj vsako pripombo ali nezadovoljstvo doživijo kot zavrnitev, še več, tako se počutijo tudi takrat, ko zgolj ne dobijo pohvale.

Varni se počutijo le, če imajo občutek, da drugi ne morejo brez njih. Zato skušajo poskrbeti za vse, se žrtvovati za druge, jim v vsem ustreči. Nezavedni cilj je, da brez njih ključne osebe (v službi ali zasebno) ne bodo mogle, da bodo odvisne od njih in od tega, kar naredijo zanje, zaradi česar jih tudi ne bodo zapustile.

Pretirano odgovorni ljudje se ne zmorejo uveljavljali drugače kot s pridnostjo. To so tisti, ki se ne znajo ustaviti in si vzeti počitka, dokler delo ni opravljeno, kar je povezano s prepoznavanjem lastnih meja – kaj je v naši moči in v kolikšni meri.

Čutijo se odgovorni celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva, čeprav v resnici lahko nosimo odgovornost samo za tisto, na kar lahko vplivamo. Kandidati za izgorelost svojih meja ne vidijo stvarno oziroma jih ne sprejemajo. Vedejo se, kot da zmorejo vse, če se le dovolj potrudijo.

Zato sprejemajo naloge, ki presegajo njihove zmožnosti, ter ne zmorejo jasno postavljati in sprejemati meja; vse nadzirajo in težko sprejemajo spremembe.. Pri tem spregledajo tudi svoje realne omejitve in se samoizčrpavajo.

Tudi pretirana introvertnost je značilnost, ki lahko vodi v izgorevanje. Ljudje smo različno družabni, o pretirani introvertnosti pa govorimo, kadar izogibanje ljudem otežuje ali onemogoča življenje in/ali delo. Vzroki so lahko neprepoznavanje socialnih signalov, občutek izgube sebe, nezaupanje … Introvertni ljudje z dejavnostmi (delo ...) zapolnjujejo svoj čas, da se izognejo bližnjim odnosom. Umikajo se pred bližino, ki ji niso kos, zaradi česar se je bojijo. To so tisti »skrbni« partnerji in starši, ki materialno in funkcionalno odlično skrbijo za bližnje, le za odnose z njimi »nimajo časa«. Posledično lahko njihovo umikanje v delo dobi skrajne razsežnosti.