Recipročni model izgorelosti

Na aktivacijo osebe vplivajo notranji (motivacija) in zunanji dejavniki (pričakovanja in zahteve socialnega okolja), pri čemer lahko oboji učinkujejo kot spodbuda ali ovira.

Notranja spodbuda je motivacija za zadovoljitev posameznikovih temeljnih potreb in ponotranjenih potreb (zahteve, pričakovanja in vrednote) njegovega okolja. Če so zahteve okolja v velikem nasprotju s temeljnimi potrebami osebe, njihovo ponotranjenje sproži konflikt med avtonomnimi in introjektnimi motivi. Če pri tem okolje nenehno ovira zadovoljevanje otrokovih temeljnih potreb oziroma jih zavrača, utegne priti tudi do razcepa v osebnosti (ego) ali v samopodobi (self), pri čemer postanejo ponotranjene potrebe v obliki introjektov sestavni del osebnosti ali identitete. V tem primeru lahko motivacija izhaja iz temeljnih (pristnih) potreb (avtonomna motivacija) ali pa iz ponotranjenih zahtev (introjektna motivacija); druge delujejo kot notranja prisila. 

Za doseganje zadovoljitve temeljne potrebe oseba vloži določeno energijo (telesna, čustvena in kognitivna energija), ki narašča sorazmerno z močjo motivacije (ali notranje prisile) in z ovirami pri doseganju zadovoljitve potrebe. Če posameznikova motivacija izhaja iz temeljnih potreb, njegova samopodoba pa je stabilna in pozitivna, to vodi v avtonomno aktivacijo. Če pa posameznikova motivacija izhaja iz introjektnih potreb, njegova samopodoba pa je storilnostno pogojena, to pripelje do introjektne aktivacije.

Notranje ovire za aktivacijo (tako avtonomno kot introjektno) so lahko konflikti med pristnimi in introjektnimi potrebami. Ti sprožijo ambivalenco in tesnobo, s čimer lahko preprečijo že samo avtonomno ali prisilno aktivacijo (pasivizacija) oziroma ovirajo doseganje cilja (zadovoljitev pristne potrebe/introjekta). Avtonomno aktivacijo torej lahko ovirajo ali preprečijo občutki tesnobe in občutki krivde, ki nastopijo skupaj z zbujanjem pristne potrebe. Kadar so introjektni motivi močnejši od pristnih potreb, delujejo kot notranja prisila in vodijo v introjektno aktiviranje. Zunanje ovire so zahteve in pričakovanja socialnega okolja ali kake druge objektivne ovire. Psihološke okoliščine lahko avtonomno/introjektno motivacijo bodisi podpirajo bodisi ovirajo. Močnejša ko je notranja motivacija, dlje in bolj zavzeto se oseba trudi tudi v okoliščinah, v katerih za svoj vložek ne dobiva ustreznega povračila. Prav zato lahko izgorevanje sprožijo dolgotrajne psihološke okoliščine (dela ali življenja), ki so čustveno podobne okoliščinam iz otroštva, ko si je oseba (neuspešno) prizadevala pridobiti brezpogojno ljubezen staršev ali pa se je skušala (neuspešno) zaščititi pred njihovimi pretiranimi in vdirajočimi zahtevami (introjektna motivacija). Drugače povedano: kadar se zunanje zahteve pokrivajo z introjekti, notranjimi prisilami, to lahko sproži deloholizem.

Če pa se sproži avtonomna aktivacija in tudi okolje deluje spodbudno, se avtonomna motivacija kaže kot zavzetost za delo, ki omogoča zadovoljevanje pristne potrebe (recipročnost).

Na zunanje ovire se oseba z avtonomno motivacijo odziva z dodatnim vlaganjem energije ali pa z umikom in obrambnimi mehanizmi. Če s povečanjem vložka doseže zadovoljitev potrebe (recipročnost), s tem tudi nadomesti energetsko porabo. Kadar pa ta kljub temu ostane nezadovoljena (nerecipročnost), se energetski primanjkljaj povečuje, oseba pa se izčrpava. Če ne more spremeniti zunanjih okoliščin, lahko v skrajnem primeru pride do delovne izčrpanosti (angl. wornout). Ko se neustrezne zunanje okoliščine spremenijo, se proces izčrpavanja ustavi. Poleg tega neugodne okoliščine osebi sporočajo, da so njene temeljne potrebe v nasprotju s pričakovanji in zahtevami okolja. 

Če pa se zahteve in pričakovanja okolja (psihološke okoliščine) pokrivajo z motivi za zadovoljitev introjektnih potreb, introjektna aktivacija sproži kompulzivno prakticiranje – deloholizem. Pristne potrebe so v tem primeru nenehno nezadovoljene (nerecipročnost) in sprožajo napetost. Zadovoljevanje introjektnih potreb obenem dodatno utrjuje in še bolj zavira zadovoljevanje pristnih potreb. To vodi v porabljanje energije brez njenega obnavljanja in v izgorelost. Če okolje zavira zadovoljevanje introjektnih potreb, lahko introjektna motivacija sproži dodatno aktiviranje – deloholizem in s tem porabljanje energije brez zadovoljitve temeljnih potreb (nerecipročnost), kar pelje v izgorevanje (angl. burnout). 

Oseba s stabilnim in pozitivnim samovrednotenjem ter z močno avtonomno motivacijo lahko v neugodnih psiholoških okoliščinah, iz katerih zaradi objektivnih razlogov ne more izstopiti, zapade v izčrpanost. Človeka, ki v sebi nosi storilnostno samovrednotenje, pa to utegne pripeljati do izgorevanja in izgorelosti – neodvisno od tega, kakšne so okoliščine.

Notranja motivacija je torej dejavnik, od katerega je odvisno, ali se bo v neugodnih psiholoških okoliščinah sprožil proces izgorevanja. Če notranja motivacija izhaja iz pristnih potreb, zahteve ali ovire iz okolja pripeljejo kvečjemu do delovne izčrpanosti, ne pa do izgorelosti. Če pa se zunanje zahteve ali ovire objektivno ali subjektivno ujamejo z zahtevami okolja, ki jih je oseba ponotranjila že v otroštvu (introjekti), se sproži proces izgorevanja. Prav zato je ključno, iz katerih potreb izhaja notranja motivacija.

Vir: Andreja Pšeničny, Recipročni model izgorelosti, doktorska naloga.