Kaj je izgorelost?
Miti in resnice o izgorelosti
Občutek kronične utrujenosti je lahko simptom različnih težav, ne le izgorelosti. Nastopi namreč pri številnih telesnih boleznih in pri depresiji, lahko je tudi znak delovne izčrpanosti. Izgorelost se od delovne izčrpanosti razlikuje po tem, da pri izgorelosti poleg utrujenosti nastopi še vrsta psihopatoloških znakov (tesnobnost, panični napadi, depresivnost, čustveno nihanje …).
Z boljšo organizacijo dela lahko preprečimo delovno izčrpanost, izgorelost pa le deloma. Izgorelost lahko zanesljivo ter trajno preprečimo in zdravimo le s strokovno pomočjo.
Stres navadno sproži izgorevanje, vzrok zanj pa so nekatere tvegane osebnostne značilnosti. Pretirano delo (deloholizem) in vsako drugo pretirano angažiranje (v družini, partnerstvu …) je pravzaprav že simptom izgorevanja. Preveč dela pri ljudeh, ki nimajo teh tveganih lastnosti, navadno pripelje do delovne izčrpanosti (utrujenost brez psihopatoloških ali telesnih znakov) in ne do izgorelosti.
Nihče ni varen pred delovno izčrpanostjo, izgorevajo pa predvsem tisti, ki imajo več tveganih lastnosti, kot so deloholizem, perfekcionizem, čustvena ranljivost in občutljivost na kritiko. Bolj ogrožene so osebe, ki težko rečejo ne, ki skušajo vsem ustreči in se na vso moč trudijo, da bi bili drugi z njimi zadovoljni in jih hvalili.
Spremembe na delovnem mestu lahko v celoti preprečijo delovno izčrpanost in zmanjšajo tveganje za nastanek izgorelosti, ne morejo pa je v celoti preprečiti, saj je utegne biti vir stresa tudi zasebno življenje. Raziskave kažejo, da izgorevajo tudi nezaposleni.
Žal spremembe življenjskega sloga pogosto niso trajne, če ne spremenimo lastnosti, ki nas ženejo v pretirano delovanje. Če se želimo trajno obvarovati pred izgorelostjo, je treba ob strokovni pomoči spremeniti tvegane osebnostne značilnosti.
Počitek odpravi delovno izčrpanost, pri izgorelosti pa le začasno umiri trenutne simptome. Že naslednji krog izčrpavanja namreč znova sproži simptome.
Vzrok za izgorelost so tvegane osebnostne značilnosti. K sreči jih je mogoče ob pomoči dolgotrajnega psihoterapevtskega procesa (denimo z razvojno analitično psihoterapijo) trajno spremeniti. Zdravila in kratkotrajne terapije sicer ublažijo simptome, ki pa se lahko povrnejo že ob prvih novih obremenitvah. Trajne spremembe je mogoče doseči le z odpravo vzroka.
Izgorelost je končni rezultat procesa izgorevanja
Sindrom izgorelosti (angl. burnout syndrome) bi lahko najkrajše opredelili kot kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki je posledica dolgotrajnega samoizčrpavanja s pretiranim delovnim (deloholizem) in/ali čustvenim angažiranjem. Samoizčrpavanju pravimo tudi izgorevanje. Gre za dolgotrajen proces, v katerem se posameznik žene onkraj vseh meja, da bi z dosežki zadovoljil svoja pretirana pričakovanja, podprta s tistimi, ki jih do njega goji okolica. Deloholizem in pretirano angažiranje sta glavna simptoma izgorevanja.
Izgorelost je končni psihofizični zlom – posledica izčrpavanja s pretiranim delovnim in/ali čustvenim angažiranjem, izhajajočim iz notranjih prisil, ki pripeljejo do pretirane motiviranosti.
Izgorelost je torej bolezensko stanje, duševna motnja, ki izhaja iz dogajanja v človeku (notranja prisila), zunanje obremenitve pa ga zgolj sprožijo – podobno velja tudi za druge duševne motnje. Kadar se zunanje zahteve pokrijejo z notranjimi prisilami, to pri ljudeh s tveganimi značilnostmi zelo verjetno sproži proces pretiranega angažiranja.
Znaki izgorevanja:
deloholizem ali kaka druga oblika pretiranega angažiranja, kronična utrujenost, občutek ujetosti, kronična tesnoba, ki nastopi zlasti v primeru občutka nemoči ali utrujenosti, panični napadi, depresivnost, nihanje samopodobe, čustvena nihanja (izmenično usmerjanje jeze ali besa na druge/nase, hudi občutki krivde in sramu). http://www.psihoterapija-ordinacija.si/osebnost-in-odnosi/slovar-custev
Znaki izgorelosti:
nenadna velika izguba energije, panični napadi, močna depresivnost (vse do samomorilnih misli), razpad samovrednotenja. To stanje pogosto pripelje do hospitalizacije v psihiatrični ustanovi ali celo do poskusa samomora. Možen je tudi infarkt ali možganska kap.
Izgorevanja izhaja iz strahu in tesnobe
Večina izgorelih ljudi se vrednoti na osnovi priznanj, zato si zanje pretirano prizadevajo. Pri osebah, ki izgorevajo, je opaziti predvsem čustvene simptome (zlasti depresivne in anksiozne) in depersonalizacijo.
Človek, čigar samovrednotenje je odvisno od dosežkov, se čuti vreden toliko, kolikor dobi zunanjih potrditev. Ker se občutka, da je slab, ki nastopi, kadar ne izpolni svojih ali tujih pričakovanj in zahtev, boji, se nenehno – zavestno ali nezavedno – trudi za priznanje. Pri tem se kronično duševno in telesno izčrpava oziroma izgoreva. Izgorelost je končna posledica tega procesa. Človek se duševno zlomi, ko svoje energetske rezerve izčrpa do te mere, da se ne zmore več truditi.
Izgorevanje je vedno povezano z občutkom kronične tesnobe in strahu. Strah nas je, da bomo izgubili nekaj pomembnega – delovno mesto, družbeni položaj, uspeh, naklonjenost, priznanje, vrednost, občudovanje, spoštovanje … in še bi lahko naštevali. Prav ta strah pred izgubo skuša kandidat za izgorelost preprečiti na edini način, ki ga pozna: z daleč pretiranim delom ali s kako drugo obliko angažiranja.
Ta duševna motnja se razvije pri ljudeh, ki življenjske in delovne okoliščine pogosteje in intenzivneje kot večina drugih doživljajo kot stresne (zaradi izrazitejše čustvene ranljivosti in drugih tveganih osebnostnih lastnosti), nanje pa se odzivajo z delovnim in/ali s čustvenim angažiranjem onkraj vseh zdravih meja. To pripelje do samoizčrpavanja (občutek kronične utrujenosti), ki dodatno krepi stresno odzivanje. Rezultat so psihopatološki znaki: panični napadi, depresivnost, nihanje razpoloženja, čustveno nihanje in izbruhi, nihanje samopodobe … Vse to človek skuša ublažiti s čustvenim in fizičnim odmikanjem od ljudi in dela, tudi z zatekanjem k bolniškemu dopustu.
Pot v pekel je tlakovana z najboljšimi nameni ...
»Šefica mi je dejala, da nima nikogar drugega, ki bi lahko izpeljal ta projekt, tudi pogodba je bila že podpisana – in tako sem ga sprejel. No, zame je bil ta projekt tudi izziv, saj sem vedel, da ga kolega, ki ga je pripeljal v podjetje, ne bi zmogel izpeljati. Računal sem, da ga bom jaz … da se bom že znal zmeniti z naročnikom. Tudi čas bom že nekako našel … pa čeprav ponoči. Pomembno je bilo, da ne razočaram nadrejene. «
»Pri nas doma se je glavni moto glasil: 'Delati! Če ne delaš, nisi nič vreden, ljudje te ne cenijo.' Še zdaj imam slab občutek vsakič, ko ležem k počitku ali se predam brezdelju. Vsakič pomislim: kaj če me obišče mama? Groza me je že misli, da bi prišla, jaz pa bi ležala s knjigo v rokah … Rekla bi: 'Ja, mi stari moramo delati, mladi pa poležavate.' Resnično ne morem počivati, res ne …«