Motivacija za delo
Deloholik je storilnostno naravnan, zavzet delavec je učinkovit. Deloholizem je ključni simptom izgorevanja.
Z izboljšanjem psiholoških okoliščin dela je v mogoče v podjetju podpreti zadovoljstvo in zavzetost za delo ter s tem povečati učinkovitost in dobiček.
Zavzeti za delo
Zavzetost za delo je pozitivna, izpolnjujoča usmerjenost na delo, za katero so značilne energičnost, predanost, veliko zanimanje in zatopljenost v delo. V nasprotju z deloholiki pri zavzetih delavcih ni opaziti značilne kompulzivnosti (prisilnost).
Delo doživljajo kot izziv in včasih celo zabavo; pri njih ne gre za zasvojenost. To so najkakovostnejši zaposleni v podjetju, ki znajo z ustrezno mero razbremenitve in počitka dobro skrbeti zase, čeprav pogosto delajo več, kot zahtevajo od njih. »Delovni navdušenci« so »srečni, trdi delavci« – so entuziastični, svoje delo imajo radi, doma in pri delu pa se izogibajo konfliktom, predvsem zaradi pozitivne naravnanosti in visoke socialne inteligence.
V nasprotju s tistimi, ki izgorevajo, so zavzeti delavci polni energije, čustveno povezani s svojim delom in se čutijo kos delovnim zahtevam. Zavzetosti za delo ne smemo zamenjevati s tradicionalnim konceptom zadovoljstva pri delu in zvestobe delovni organizaciji, ki je precej ožji oziroma se nanaša samo na cilj dela.
Pri zavzetih delavcih prevladujeta zanimanje in veselje do dela.
Deloholiki
Sindrom deloholizma je mogoče opredeliti kot časovno obsežno, domala nenehno delovanje in razmišljanje, povezana z delom, ne da bi za to obstajala zunanja nuja. Potreba po delu je pretirana do te mere, da sčasoma načne zdravje, zmanjša zadovoljstvo z življenjem ter ogrozi medosebne odnose in socialno delovanje.
Tako kot zavzeti za delo tudi deloholiki delajo več, kot od njih zahtevajo, vendar to počnejo zato, ker si v primeru utrujenosti ne zmorejo postaviti meje, zaradi česar se pretirano izčrpavajo. Počitek jim onemogočajo notranje prisile; te se kažejo v obliki tesnobnih občutkov, ki so posledica strahu, sramu in krivde. Deloholik dela, da bi ubežal pred temi občutki, in (nestvarno) pričakuje, da jih bo beg v delo odpravil. Njegov cilj ni zadovoljstvo ob delu (ali dobro opravljenem delu), zato mu niti dober rezultat ne prinese razbremenitve, pač pa zgolj kratkotrajno ublažitev tesnobe, ki ji sledi nov delovni cikel. Ker je prizadevanje, da bi tesnobo odpravil z delom, neustrezno, je na koncu izčrpan in razočaran. Čeprav se zdi, da je deloholizem za podjetje koristen, dolgoročno zaradi boleznin prinese več stroškov kot učinka. Deloholiki imajo tudi več težav v medosebnih odnosih in socialnem delovanju zunaj delovnega mesta; nasploh je njihovo socialno funkcioniranje slabše, v zakonu pa so pogosteje odtujeni.
Na pogovor za delo pride idealen kandidat …
Pohvali se lahko z izvrstnimi delovnimi in/ali študijskimi dosežki, o sebi navadni pravi, da je odgovoren, zanesljiv in delaven, morda se celo »pohvali«, da je deloholik. Tudi prejšnji delodajalec ni imel kakih omembe vrednih pripomb na njegovo delo. Morda le to, da si nalaga preveč. Pripravljen je sprejeti naše pogoje in zahteve, o njih se skorajda ne pogaja. Zanima ga, kaj pričakujemo od njega, svoja pričakovanja izrazi le redko.
Odločitev za takega kandidata se sprva kaže kot dobra izbira. Na delovnem mestu se trudi celo bolj, kot bi bilo treba, dosega dobre, nemara celo izjemne rezultate, ne zavrača nalog. Ne pritožuje se, le občasno omeni, da je delal do poznega večera. Vnaprej skuša izpolniti želje in pričakovanja nadrejenih, je požrtvovalen in tovariški. Izogiba se konfliktom, celo v tolikšni meri, da se ne postavi zase niti takrat, ko bi bilo to nujno. Pohvala ga spodbudi k še večjemu trudu, vsaka kritika se ga močno dotakne. Na delo prihaja prvi in odhaja med zadnjimi.
Kdo si ne bi želel takega zaposlenega? Da, dokler ne začne vse pogosteje izostajati zaradi raznovrstnih težav in bolezni, naposled pa se sesuje, izgori. Vzrok za to se skriva v tem, da se tak človek vede kot tekač, ki želi na maratonu vso pot preteči v sprintu, saj ne zna prepoznati in postaviti zdravih meja – ne sebi ne drugim.