Preprečevanje izgorelosti
Podjetna neredko drago plačujejo posege – ukrepe in izobraževanja, ki pa dolgoročno ne zmanjšajo izgorelosti zaposlenih, saj so učinkovita predvsem pri delovno izčrpanih osebah.
Raziskava IRČV 2013–2015
Raziskava, ki smo jo v obdobju med letoma 2013 in 2015 opravili na Inštitutu za razvoj človeških virov in ki je zajela 3394 oseb, kaže, da je položaj v Sloveniji podoben kot v drugih evropskih državah. Polovica testiranih oseb kaže znake izčrpavanja.
Razširjenost izgorelosti
Kar 30 odstotkov jih je izčrpanih, 20 odstotkov se jih počuti ujete, 8 odstotkov populacije pa doživi izgorelost. Med osebami z znaki izčrpavanja jih je tretjina delovno izčrpanih, dve tretjini pa izgorelih.
Moški in ženske so enako ogroženi, prav tako vse starostne in izobrazbene skupine. Glede na status zaposlitve navzgor izstopajo menedžerji, vendar so enako ogroženi tudi zaposleni, ki niso na vodilnih mestih, in nezaposleni. Poklicne skupine so se razlikovale po ogroženosti za izgorelost.
Najvišjo stopnjo izgorelosti smo izmerili med ženskami na vodilnih delovnih mestih in samostojnimi podjetnicami. Najverjetnejši razlog za to se skriva v vzgojnih zapovedih. Ženske bi se morale izkazovati tako na poklicnem kot na družinskem področju, kar pomeni dvojno notranjo prisilo in posledično dvojno obremenitev.
Izsledki raziskave
Bolj izgorevajo osebe, pri katerih je močneje prisotno storilnostno samovrednotenje, ki imajo slabše zadovoljene temeljne potrebe in jim je pomembnejši status kot izpolnjenost.
Posegi za preprečevanje izgorelosti
Dejstvo je, da je izgorelost lažje, hitreje in ceneje preprečevati kot odpravljati njene posledice.
Podjetja neredko drago plačujejo posege – ukrepe in izobraževanja, ki pa dolgoročno ne zmanjšajo izgorelosti zaposlenih, saj so učinkovita predvsem pri delovno izčrpanih osebah.
Večina posegov za preprečevanje in odpravljanje posledic izgorelosti izhaja iz prepričanja, da je izgorelost posledica stresa na delovnem mestu, ne pa človekovega odzivanja na stresne okoliščine. Zato se jih večina usmeri predvsem na pridobivanje potrebnih veščin, denimo komunikacijskih, in ustreznejših strategij za obvladovanje stresa oziroma obremenitev. To je samo po sebi koristno, vendar pri zaposlenih, ki v sebi nosijo več tveganih osebnostnih značilnosti, nikakor ne zadošča.
Raziskave o učinkovitosti posegov za preprečevanje izgorelosti v podjetjih so pokazale:
1. kognitivno vedenjske individualne intervencije so pri vračanju izgorelih na delo srednje učinkovite, medtem ko programi sproščanja dosežejo le majhen učinek, ki po približno letu dni izzveni,
2. skupinske delavnice za obvladovanje stresa, komunikacijskih veščin ... so pri zmanjševanju izgorelosti delno učinkovite ali neučinkovite, v vsakem primeru pa njihov učinek po nekaj mesecih izzveni, razen če udeleženci sami nadaljujejo s programom,
3. posegi za izboljšanje delovnih okoliščin so le malo učinkoviti ali celo neučinkoviti,
4. v najboljšem primeru so rezultati vseh tovrstnih posegov kratkotrajni in pri osebah, ki izgorevajo, po nekaj mesecih izzvenijo.
Izkazalo pa se je, da so tovrstni ukrepi učinkoviti pri delovni izčrpanosti.
Pri izgorelih je najučinkovitejši ukrep psihoterapevtsko zdravljenje. Za omejevanje izgorevanja je pomembno tudi izboljšanje odnosov in drugih psiholoških okoliščin dela. Enako velja za pridobivanje novih znanj in veščin, vendar predvsem z roko v roki s psihoterapijo. Oboje skupaj prinese dobre in trajne rezultate.
Zato ...
… je treba najprej ugotoviti, ali v podjetju prevladuje izgorevanje ali delovna izčrpanost, kajti od tega je odvisno, kateri ukrepi bodo učinkovito zmanjšali izčrpanost in bolniško odsotnost zaposlenih ter povečali njihovo zavzetost za delo in delovno učinkovitost – in hkrati s tem tudi produktivnost in konkurenčnost podjetja.
V nasprotnem primeru se utegne zgoditi, da bo podjetje drago plačalo izobraževanje in druge posege, ki pa ne bodo dolgoročno učinkoviti.